LAS je zaprosil Luigija Naccija, da jasno predstavi svoj prispevek, namenjen odgovornemu turizmu, na dogodku dne 20. oktobra v okviru projekta AdriaWealth raziskovalnega središča Area Science Park. Luigi Nacci je pisatelj, novinar in vodnik društva Compagnia dei Cammini. Njegovo besedilo objavljamo v nadaljevanju.
Luigi Nacci
Kratek pregled in struktura društva Compagnia dei Cammini
Compagnia dei Cammini je društvo, ki se ukvarja s širjenjem kulture hoje in pešačenja. Gre predvsem za organizacijo pešpotovanj po Italiji in Evropi (približno 150 na leto), pa tudi sodelovanje na pobudah, kot so festivali in prireditve, vzpostavitev sodelovanja s posamezniki, ki imajo skupne cilje, ter obravnavo mnenj in besedil, ki gredo v objavo na blogu in e-novicah, poslanih skoraj 30 tisoč osebam in družabnim omrežjem.
Društvo je leta 2011 ustanovil Luca Gianotti na podlagi izkušenj društva Boscaglia, ki se je sredi 90. let prejšnjega stoletja uveljavilo kot ena največjih organizacij za “nov” način pešačenja v Italiji: zlagoma, brez tekmovalnosti, primerno za vse, tudi tiste, ki prej niso bili pohodniki. Društvo si namreč ne želi spodbujati trekinga, temveč hojo, kjer je v ospredju stik z naravo, z majhnimi kraji brez masovnega turizma, z oskrbniki namestitvenih objektov in društvi, ki so sprejela odgovorne življenjske odločitve in kjer je osnovno vodilo upoštevati korak zadnjega v skupini. Gre za potovanja, ki običajno trajajo en teden ali vsaj 3 dni, saj je za pravo izkušnjo pešačenja, tako za posameznike kot za člane skupine, potreben čas, da se ritem vsakdanjega življenja kar najbolj umiri.
Vsa pešačenja vodijo vodniki po izletih v naravi, spremljevalci po sredogorju ali gorski vodniki. Vseh skupaj je 21. Pridružuje se jim 8 posebnih spremljevalcev, tako imenovanih “vodnikov ustvarjalcev”: 5 pisateljev, 2 glasbenika in en psihoterapevt. Tu so še štiričlansko osebje, ki skrbi za tajništvo in urejanje spletne strani, tiskovni urad in seveda “živalski” člani oziroma oslički in kužki, ki prispevajo k živahnemu vzdušju v podsekciji Compagnia dei Bambini, namenjeni družinam in malčkom.
Ljubljana
Pešačenje po vzhodu
Imam humanistično izobrazbo, vedno sem se ukvarjal s književnostjo, pešačenje pa sem odkril v zrelih letih. Imam se torej za “hibridnega vodnika na antropološki pogon”.
Kam? Za društvo Compagnia dei Cammini rad vodim skupine po krajih, ki jim lahko rečem dom. Rojen sem v Trstu in za prostore svojega doma štejem Furlanijo in Julijsko krajino, Kranjsko, Istro in Dalmacijo, pa tudi Balkan in Panonijo, srednjo in vzhodno Evropo na splošno (tudi Španijo, vendar tukaj o tem ne bi govoril). Tu sem se rodil in večinoma tudi živel, se šolal in potoval z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi. Ko sem začel pešačiti, je bilo, kot da bi te dežele spoznal prvič.
Grob in nežen Kras – neke vrste obhod po italijanskem Krasu, trajanje 5 dni.
Čičarija, neznana Istra – od tržaškega morja do Kvarnerja, 6 dni med skoraj neposeljenimi vasicami.
Odkrivanje severovzhoda – iz Ljubljane do Trsta, neskončni gozdovi, 8 dni.
Velika tura po Cresu – od severa do juga, najbolj prostran in očarljiv jadranski otok, 7 dni.
https://nacciluigi.wordpress.com/cammina-con-me
Potovanja pripravljam, kot da bi pisal knjigo. Vsako potovanje predstavlja poglavje, ki nastaja izredno počasi. Pri načrtovanju potovanj sledim navdihu. Pot po Krasu je pravo zgodovinsko poglavje z najbolj ostrimi nasprotji. Tura po Čičariji je potovanje v pozabo, v zapuščenost, ki deluje zdravilno. Tura iz Ljubljane v Trst je spust v bujne gozdove, v dihanje. Potovanje od severa do juga otoka Cresa je skok v Sredozemlje, pobeg. V središču vseh teh poti je nedvomno zgodovina, rdeča nit pa so seveda ture. Nikoli ne spimo dvakrat na istem mestu, zasnovane so kot velika potovanja, četudi trajajo le nekaj dni. Iniciacijsko, poučno, preobrazbeno. To so majhna romanja, kratke selitve, miniaturne Jakobove ali Frankovske, in ne turistične poti.
Pešačenje po Krasu
Izhajal sem iz vprašanja: zakaj ni večdnevnih organiziranih poti po Tržaškem Krasu? Morda zaradi majhnosti naše pokrajine? Tako sem začel razvijati zamisel o turi. O čisto pravem potovanju, v katerega bodo vključene značilnosti tega območja: narava, zgodovina, izročilo, jeziki, književnost, vino in kulinarika. Je to naše ozemlje razdrobljeno, sestavljeno iz prepogosto nasprotujočih si identitet in spominov? Torej jih pot lahko združi. Ne gre za učno ekskurzijo, temveč za izkušnjo.
Pot začnemo na morju, prečkamo mesta, se zlagoma povzpnemo na planoto, izgubimo v gošči, poiščemo zadnje zaplate gmajne, obiščemo zgodovinska obeležja, ki pripadajo različnim stranem, poslušamo pričevanja, prisluhnemo besedam domačih pisateljev, pokušamo značilne izdelke, doživimo mrakobo jam in bunkerjev, sence v dolinah, prah strelskih jarkov, hodimo po kamnitih ostankih gradišč, obiščemo osmice, uživamo v razgledih z opazovališč, hkrati pa opažamo in se pritožujemo čez moteče človeške posege.
Velik Trg / Piazza Unità
Tujcev ni mogoče privabiti z besedami, da bodo našli čudovito deželo. Če bi jim to rekli, bi pričakovali skorajda neokrnjeno pokrajino. Na italijanskem delu Krasa pa je gostota naseljenosti visoka, težka infrastruktura blizu ena drugi, tu so odlagališča, sledovi malomarnosti. Kaj naj torej povemo? Resnico: nesporna lepota našega Krasa je v njegovi celoti. Kras je skrivnosten, tu se lahko izgubimo, nahaja se ob meji, ki je ni več, pa vendar še vedno obstaja v glavah številnih tukajšnjih prebivalcev, je vzhod in zahod, je malce balkanski in malce srednjeevropski, je širno morje in pomanjkanje vode, je jasna burja, ki prinaša sredozemsko svetlobo, in temna burja, ki nosi sivino s severa. To je lepota Krasa. In če jo želimo posredovati drugim, potrebujemo čas, ne moremo je zgolj opisati z besedami, tujci jo morajo doživeti na svoji koži. To trajno in čutno izkušnjo.
Upoštevajoč vse to sem pripravil načrt za petdnevno pot. Iz Trsta v Devin, morje – apnenec – morje. Lahko bi bila daljša, vključno z Miljami na eni in Soškim Krasom na drugi strani. Morda bo tako kdaj v prihodnje.
Kraška jama
Dobre strani:
– Ogromno značilnih in nasprotujočih si prvin (običajni kraški pojavi, endemizem; strelski jarki in vojna; različna spominska obeležja; jeziki in izročilo, slovenska manjšina itd.).
– Položaj: v zaledju mesta.
– Vse boljša kakovost vinske in kulinarične ponudbe.
– Očarljivost nekaterih predelov: dolina Glinščice (Val Rosandra), pogled na morje s številnih odsekov poti – sentiero n. 1, Briška jama (Grotta Gigante) in Pejca (Grotta dell’Ospedale) pod vrhom Grmade, Rilkejeva pot itd.
Slabe strani:
– Preveč infrastrukture (avtocesta, ceste, železnica).
– Premalo namestitvenih zmogljivosti za skupine in težave s samo eno nočitvijo (kar je bistvo potovanj peš ali s kolesom, saj je popotnik vsak dan v drugem kraju).
– Vzdrževanje manjših poti je vse bolj problematično, označbe na večjih poteh so pomanjkljive (biti morajo pogoste in jasne).
– Nezadostno razvita zmožnost povezovanja in pomanjkanje enotne komunikacijske strategije: kateri Kras “izvoziti”? Kaj poudariti?
– Le redki pešačijo zunaj znanih poti (kolesarska steza v dolini Glinščice, Vicentinska cesta, Rilkejeva pot itd.).
– Pomanjkanje prometnih sredstev.
Pot “Napoleonica”
KRAS PRIHODNOSTI, nekaj predlogov:
– Vzdrževanje poti in označb z rednimi akcijami in vključevanjem več društev in skupin.
– Izvajanje projektov s šolami in univerzami, ki mlade, otroke in družine spodbujajo k hoji.
– Za upravnike in delavce krajevnih hotelov bi bilo potrebno organizirati posebne poti in tečaje o namestitvah za pešpotnike po vzoru Jakobove poti (El Camino de Santiago) in Frankovske romarske poti (Via Francigena). Zahteve takega popotnika namreč ne sovpadajo nujno z zahtevami običajnih turistov.
– Diverzificirati in razširiti cenovne razrede za namestitve.
– Izdelati zemljevide stez in velikih poti, ki potekajo po tem območju, in jih razdeliti po celotni pokrajini in v šolah.
– Povezava Krasa z mestom s prometnimi sredstvi (javnimi in zasebnimi).
– Več tečajev učenja slovenskega jezika.
– Načrtovanje INFORMACIJSKEGA CENTRA ZA KRAS v središču Trsta in Gorice, kjer bo na voljo večjezično gradivo v zvezi s hotelsko, vinsko, kulinarično in kulturno ponudbo ter predstavitvijo poti. Center naj bi bil tudi srečevališče italijanske in slovenske skupnosti ter hkrati valilnica idej.
camminatori in Carso
Zaključil bom z vprašanjem, ki je dalo naslov temu prispevku: se prihodnost Krasa začne s hojo?
Si lahko zamislimo skladen in trajnosten razvoj tega območja, začenši s tistimi, ki gredo počasi, s pešpotniki?
Mar niso to vnuki vseh tistih, ki so se stoletja selili po našem kamenju, ki so skrbeli za Kras in je Kras skrbel za njih?
Pastirji, mlekarice in jajčarice, romarji, kmetje, naravoslovci, alpinisti, trgovci na solnih in začimbnih poteh, vojaki, partizani, lovci, geologi, oglarji…
Luigi Nacci
www.nacciluigi.wordpress.com
www.cammini.eu
(na fotografijah na tej strani je Luigi s svojimi sopotniki na poteh, ki jih vodi)
S resolucijo dne 23. novembra 2017 je izvršni odbor LAS-a Kras zaprosil Deželo Furlanijo Julijsko Krajino naj objavi razpise v čim krajšem času, ter naj pospeši proces za uporabo finančnih sredstev za turistično promocijo. Dežela je sicer Strategijo odobrila decembra 2016, a žal so postopki za njihovo uveljavitev še v veliki zamudi. Tako trdijo iz Dežele.
Dobro, in Kras?
Pri tem smo tudi nudili možnost, da dobijo naknadne informacije in promocije preko maila, več kot 150 gostov hoče ostati v stiku z nami.
